O Nagibu

Predstave, ki se bodo zvrstile na letošnjem NagiBu, izkazujejo posebno občutljivost do zunanjega, materialnega sveta. Preizprašujejo povezave, ki potekajo med zaznavanjem in izkušanjem sveta. Zdi se, da mora sodobno telo nenehno oddajati signale, ki govorijo o njegovem pomenu in mu tako dajejo smisel. Še več, telo se obkroža s predmeti, s stvarmi in zdi se, da mu prisotnost teh stvari daje gotovost o njegovem lastnem obstoju. Sodobni človek je svoje izkustvo sveta navezal na stvari, ki ga obkrožajo (najsi bodo to predmeti ali reprezentacije). Dojemanje sveta je filtrirano skozi merila uporabne vrednosti. Ali to ne pomeni, da je tudi telo samo izenačeno s stvarjo in reducirano zgolj na uporabno vrednost? In če da, v kolikšni meri je naša izbira o tem, kdo bo uporabil naše telo, svobodna? Kako popolna je naša odvisnost od materialnega sveta? Oziroma, kaj vse smo pripravljeni narediti, da ne izgubimo stvari, ki nas obkrožajo?